Med oftalmologijo in nevrologijo obstajajo številne povezave, saj je oko kot organ vida z možganskimi strukturami, tj. s centralnim in avtonomnim živčnim sistemom povezano z živčno-mišičnimi strukturami v očesni votlini po celotni dolžini poti . Zato lahko številne nevrološke bolezni, ki so posledica poškodb ali draženja navedenih možganskih struktur, mišic ali živcev v očesni votlini, poleg nevroloških kliničnih manifestacij in simptomov povzročijo tudi oftalmološke manifestacije bolezni.

• Cerebrovaskularne bolezni
Najpogostejše so cerebrovaskularne bolezni, ki se lahko kažejo kot okvare vida po vrsti odpovedi vidnega polja, kratkotrajno prehodna zameglitev vida, izguba vida na enem ali obeh očesih, prehodni dvojni vid, vizualne halucinacije, optična agnoza, motnja bulbomotorike, tj. gibov očesnih zrkel, in jih lahko povzročijo spremembe v krvnih žilah.

• Glavoboli
Glavobol je kot eden od najpogostejših nevroloških simptomov lahko posledica travme, vaskularnih motenj, vnetnih bolezni in tumorjev centralnega živčnega sistema. Najpogostejši je glavobol, ki je zelo pogosto povezan z vidnimi manifestacijami (v obliki popačene slike, bliskov v vidnem polju, izpada dela vidnega polja, popolne prehodne izgube vida ali okvare bulbomotorike in periokularne bolečine) migren.

• Tumorji
Možganski tumorji (benigni ali maligni), možganski limfomi in tumorski procesi hipofize ali samega vidnega živca lahko tudi povzročijo motnje vida, odvisno od lokalizacije procesa (izpadi vidnega polja, izbočenje bulbusa, zastojna papila).

• Vnetne in druge bolezni
Vnetne bolezni možganov, živcev ali mišic, presnovne bolezni, endokrinološke bolezni, avtoimunske demielinizacijske bolezni, degenerativne bolezni osrednjega živčevja, bolezni, ki jih povzroča pomanjkanje hranil ali izpostavljenost toksinom, se lahko kažejo kot motnje vida v obliki fotofobije, zamegljenega vida, oslabljene ali popolne izgube vida, motnje v delovanju bulbomotorike, motnje zaznavanja barv, anizokorija (stanje neenakomerne širine zenice) ali izbočenje bulbusa.

• Nevromuskularne bolezni
Nevromuskularne bolezni, med katerimi je najpomembnejša miastenija gravis, se lahko kažejo z oftalmološkimi manifestacijami (dvojna slika, spuščene veke).

• Travme
Travmatske poškodbe možganov in možganske ovojnice – od pretresa možganov do subduralnega, epiduralnega krvavenja ali kontuzije možganov in možganskega edema – lahko povzročijo okulistične manifestacije (zmanjšana ostrina vida, zoženje vidnega polja, različna širina zenic).

• Epilepsija
Nekatere vrste epilepsije so lahko združene z okulističnimi manifestacijami, bodisi da so lahko motnje vida predhodnik epileptične manifestacije, zelo pogosto pa vizualne senzacije (fotostimulacija) lahko vplivajo na propagacijo epileptičnega napada, medtem ko so lahko izpadi vida postkonvulzivno tranzitorna ali trajna sekvela epileptične bolezni.

•Zastrupitve
Pri zastrupitvah z motnjami stanja zavesti ali drugimi nevrološkimi motnjami so lahko izražene spremembe v zenicah (mioza, midrijaza) ali različne motnje vida.

• Druge motnje živčnega sistema
Zelo pogost simptom je blefarospazem – izraža se z nehotnim trzanjem ali gibi oziroma mišičnimi krči, najpogosteje zgornje in morda tudi spodnje veke. Manjše trzanje vek je pogosto neškodljivo in povezano z vsakodnevnimi dejavnostmi, kot so utrujenost, stres, prekomerno uživanje kofeina in alkohola ali kajenje in občutljivost na svetlobo. Včasih je tak simptom povezan tudi z jemanjem nekaterih zdravil ali z motnjami centralnega živčnega sistema, vključno s Parkinsonovo boleznijo, multiplo sklerozo, Bellovo paralizo, Touretteovim sindromom, distonijo.

Dvojni vid je motnja, ko oseba namesto enega predmeta vidi dva ali več predmetov. Pojavi se lahko na enem ali obeh očesih. Takšno stanje je lahko začasno ali trajno.

Poleg izključno očesne motnje, ki lahko povzroči dvojni vid, obstajajo številne druge bolezni, ki se lahko kažejo kot dvojni vid – bolezni ščitnice, nevrološke bolezni, ki povzročajo parezo možganskih živcev, ki opravljajo motorično funkcijo očesnega zrkla (tretji, četrti in šesti možganski živec). Najpogosteje so to cerebrovaskularne ali demielinizacijske bolezni centralnega živčnega sistema (najpogostejša je multipla skleroza) ali živčno-mišične bolezni (miastenija gravis).

Za diagnozo te motnje morata oftalmolog in nevrolog preučiti motorične sposobnosti oziroma gibljivost oči, v primeru dvoma pa je pogosto treba izvesti dodatno oftalmološko in nevroradiološko obdelavo, ki vključuje MR možganov.

Glavoboli zaradi cerebrovaskularnih bolezni, tumorskih procesov v možganih in v možganskih strukturah, psevdotumorjev v možganih, poškodb možganov in vnetja možganov se lahko kažejo tudi z motnjami vida. Najpogostejši glavobol, ki je zelo pogosto povezan z vidnimi manifestacijami, je migrena.

V primeru kakršne koli spremembe vida v smislu prehodne ali trajne izgube vida, prehodnega ali trajnega izpada v vidnem polju (polovice, četrtine, izpad perifernega vida), zmanjšanja ostrine vida, zameglitve vida, motnje barvnega vida, pojava dvojnega vida, bolečine v očesni votlini, motnje gibanja zrkla je obvezno treba opraviti pregled pri oftalmologu in nevrologu, da bi to motnjo ocenili in opravili potrebno dodatno obravnavo.

Nevrooftalmologi so običajno subspecialisti oftalmologi, ki se ukvarjajo z nevrooftalmološkimi motnjami oziroma vizualnimi simptomi, ki so posledica bolezni osrednjega živčnega sistema – možganov in očesnega živca ter drugih živcev, ki opravljajo motorično funkcijo očesnega zrkla (tretji, četrti in šesti možganski živec), kot tudi očesne mišice.

Vizualne simptome je mogoče razdeliti na: izgubo vida ali težave z gibanjem oči. Do izgube vida lahko pride zaradi težav v vidnem živcu ali njegovih povezav z vizualnimi deli možganov.

Pregled vključuje podrobna vprašanja o simptomih, pregled vidnega sistema, ki vključuje ugotavljanje ostrine vida in vidnega polja, oftalmoskopijo, preverjanje gibljivosti oči, pregled vek in zenic ter pregled drugih možganskih živcev. Pomembno je omeniti, da je očesni živec (drugi možganski živec) del centralnega živčnega sistema in le s pregledom očesnega ozadja imamo neposreden vpogled v centralni živčni sistem. Nevrooftalmologi pogosto zahtevajo tudi posvetovanje z nevrologi, najpogosteje pa je treba opraviti nevrofiziološke (VEP) in nevroadiološke preiskave (CT ali MR), da bi prišli do točne diagnoze in ustreznega zdravljenja.

Raznolika zdrava in uravnotežena prehrana ter rehidracija, izogibanje slabim navadam (kajenje, alkohol, različne snovi, ki povzročajo odvisnost), dovolj počitka in spanja, redna telesna aktivnost, družba pozitivnih ljudi in pozitivno razmišljanje, izogibanje stresu … Včasih je vse to lažje svetovati, a nekoliko težje doseči in redno izvajati.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)