Spekter simptomatologije suhega očesa je zelo širok, od rahlega občutka ščemenja, zbadanja, prisotnosti tujega telesa, čezmernega draženja in rdečice očesa, zamegljenega vida pa vse do pojava nepovratnih razjed in brazgotinastih zameglitev roženice s trajno izgubo vida. Zelo pogosto zgolj izogibanje dejavnikom tveganja in uporaba umetnih solz nista dovolj, ampak je treba diagnosticirati in zdraviti osnovno bolezen, ki je povzročila nastanek suhega očesa. Glede na to, da lahko vsaka neodkrita in nezdravljena oblika suhega očesa napreduje do stopnje s trajnimi posledicami za vid, menim, da je treba pojav kakršnega koli nelagodja v očeh jemati resno in se oglasiti pri svojem oftalmologu.

Za diagnozo suhega očesa je potreben strokovni oftalmološki pregled. Danes obstaja veliko število testov, pa tudi druge tehnike slikanja za diagnosticiranje suhega očesa. Kljub temu sta dva najpogosteje uporabljena testa Shirmer in TBUT. Preskus Shirmer temelji na uporabi papirnatih trakov, na katerih je v milimetrih narisano ravnilo in ki jih s konico postavimo za spodnjo veko, medtem ko z drugim koncem prosto padejo preko nje. Na podlagi močenja trakov se izmeri količina solznega filma. Pozitiven test je tisti, pri katerem je močenje papirja manjše od 20 mm. Test TBUT (Tear Break Up Time) preverja kakovost solznega filma, in sicer njegovih lipidnih komponent. Po obarvanju očesa s fluoresceinom se opravi pregled na biomikroskopu pod modro kobaltno svetlobo. Bolniku naročimo, naj ne mežika, in izmerimo čas do prve prekinitve solznega filma. Test se šteje za pozitivnega, če se solzni film prekine v manj kot 10 sekundah.

Solzni film je sestavljen iz treh plasti: površinske lipidne plasti, ki preprečuje izhlapevanje, vodne plasti, ki zavzema največji odstotek solznega filma, in sloja sluznice, ki olajša vezavo solznega filma na površino očesa. Pomanjkanje lipidne komponente povzroči nastanek evaporativnega očesa, pomanjkanje vodne komponente pa nastanek hiposekrecijskega suhega očesa. Vzroki evaporativnega suhega očesa so vnetje roba vek, vnetje Meibomovih žlez, poškodbe oči. Hiposekrecijsko suho oko se pojavlja pri boleznih solzne žleze, Sjogrenovega sindroma, sarkoidoze, revmatoidnega artritisa. Oba mehanizma sprožita vnetno reakcijo na površini očesa s spremljajočimi poškodbami epitelija roženice in razvojem stanja, ki ga v oftalmologiji imenujemo “bolezen površine očesa”.

V odvisnosti od vzroka nastanka suhega očesa je odvisna tudi možnost njegovega zdravljenja. Glede na to, da se pogosto pojavlja kot posledica neke sistemske avtoimune bolezni, trajna ozdravitev te oblike suhega očesa ni mogoča. Vendar pa lahko z ustreznim zdravljenjem osnovne bolezni, kot tudi z uporabo ustrezne oftalmološke terapije, umetnih solz, protivnetnih zdravil, močno vplivamo na stopnjo izrazitosti simptomov suhega očesa. Po drugi strani pa lahko v primeru suhega očesa, ki nastane zaradi določenih oftalmoloških stanj, z njihovim zdravljenjem pozdravimo tudi suho oko. Pri hudih oblikah je poleg uporabe umetnih solz brez konzervansov in protivnetne terapije včasih potrebna tudi uporaba imunomodulatorne terapije – citostatikov za lokalno oftalmološko uporabo.

Suho oko je eden od številnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na vid in s tem na kakovost življenja. S prilagajanjem dejavnikov tveganja je ne glede na starost mogoče bistveno vplivati na kakovost vida. Ti dejavniki vključujejo vzdrževanje higiene vek, zdravljenje alergij, zdravljenje sistemskih bolezni, korekcijo telesne mase, opustitev kajenja in zmanjšanje vnosa alkohola. Kljub temu pa je poleg popravkov vseh razpoložljivih dejavnikov tveganja enako pomembno tudi to, da redno obiskujete oftalmologa. Na ta način lahko pravočasno odkrijemo in zdravimo veliko število oftalmoloških bolezni, ki v svojem začetku skorajda nimajo klinične simptomatologije.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)