Da bi oko delovalo in da bi imeli jasen vid, mora biti funkcionalno, tj. strukture očesa morajo biti prosojne oziroma transparentne (roženica, očesna leča, očesna tekočina in steklovina). Elementi očesnega dna morajo biti celovito ohranjeni: makula oziroma foveola, v kateri nastane slika, kot tudi vidni živec oziroma glava vidnega živca (papilla nervi optici), zahvaljujoč kateri se vizualni impulzi pošiljajo v možgane (vidni center je v okcipitalnem režnju). Slike se zlijejo zahvaljujoč sinergističnemu in simetričnemu delovanju zunanjih očesnih mišic, zahvaljujoč katerim slika predmeta, ki ga gledamo, pade na korespondenčni točki, tj. točki jasnega vida na obeh očesih. Če oko iz kakršnega koli razloga ni stimulirano s svetlobo, zlasti pri dojenčkih in majhnih otrocih, če obstaja neprozornost roženice (zaradi vnetja ali poškodbe), bo zameglitev očesne leče, t. i. katarakta, spremembe v očesni bazi, predvsem na točki jasnega vida, kot tudi spremembe v vidni poti tega vidnega živca do vidnega središča, povzročila motnje ali nezmožnost ustvarjanja jasne slike. Najbolj popolna oblika binokularnega vida je globinski stereo vid.

Leno oko predstavlja slabovidnost (zamegljen vid). Razvojna anomalija vidnega korteksa je prisotna v zgodnjem življenju. Oko je zato videti v redu, organski vzrok se ne obravnava, vendar podrobna preiskava vodi do odkritja ene od prej omenjenih refraktivnih anomalij: daljnovidnost, kratkovidnost, astigmatizem, strabizem (ki je lahko povezan s katero koli od teh refraktivnih anomalij). Osnovna strategija za zdravljenje ambliopije je zagotoviti čim jasnejšo retinalno sliko in prisiliti uporabo lenega očesa (ambilopija) z zapiranjem (okluzijo) boljšega očesa. Okrevanje ostrine vida je največje, ko se zdravljenje začne pred tretjim letom starosti. Ambliopija je ovira v razvoju binokularnega vida, okluzija pa je orodje, ki ga uporabljamo v boju proti tej bolezni. Oseba z ambliopijo je omejena pri opravljanju nalog, ki zahtevajo natančen globinski vid. Razlika dveh vrstic na optotipu (tj. na tabli s črkami ali številkami, s katerimi se ocenjuje ostrina vida) se upošteva kot diagnostično merilo za ambliopijo. Nezdravljena funkcionalna ambliopija lahko napreduje in ostrina vida se lahko zmanjša tudi v adolescenci. Videti je, da se občutljivo obdobje, v katerem je zdravljenje mogoče, zaključi okoli dvanajstega leta starosti.

Daljnovidnost je refrakcijska napaka, srečamo jo ob rojstvu, je lahko trajna ali progresivna. Oko je v večini primerov manjše aksialne dolžine. Svetlobni žarki, ki prihajajo iz daljave in prehajajo skozi lomni sistem očesa, se stikajo za točko jasnega vida (fovea centralis). Pogosto pride do upada te dioptrije, če gre za srednjo stopnjo hipermetropije (od +2,0 DSH do +3,0 DSH) v predšolski starosti. Daljnovidnost je lahko latentna ali manifestna. Gre torej za plus dioptrijo, pri kateri otroci ne vidijo jasno niti na daleč niti na blizu. Dojenčki se rodijo z manjšim plusom. Dandanes je ta majhen plus za šolarje težava, ker otroci preveč časa presedijo za računalnikom in mobilnim telefonom ali za različnimi vrstami zaslonov. Na ta način izčrpavajo oziroma porabljajo zmožnosti naprezanja očesa. Otroci se ponavadi naprezajo pri branju in pisanju ali pri uporabi zaslona, kar povzroči rdeče oči.

Če je daljnovidnost povezana s strabizmom, je to potem težja oblika za zdravljenje. Okrevanje ostrine vida je največje, ko se zdravljenje začne pred tretjim letom starosti. Zaželen bi bil pregled otrok do drugega leta življenja v družini, v kateri se pojavljata strabizem in slabovidnost, zaželen pa bi bil pregled celotne populacije v četrtem letu. Dobro sodelovanje staršev, otroka, zdravnika in defektologa je ključ do uspeha v procesu zdravljenja. Pri novorojenčkih je vid slabo razvit, fiksacijski refleks se razvije v šestem mesecu, prilagoditev leče pa približno v drugem letu. Prilagoditev je sposobnost očesne leče, da spreminja svojo moč lomljenja, tako da s pogledom na bližnje predmete nastaja jasna slika na mrežnici.

Miopija je refraktivna anomalija oziroma motnja refrakcije, pri kateri je aksialna dolžina očesa večja, tako da se svetlobni žarki, ki prihajajo iz daljave, po lomu v optičnih sredinah fokusirajo izpred točke jasnega vida.

To se prepozna zlahka, ker otroci ne vidijo na daljavo, ali pa rečejo, da v šoli ne vidijo na tablo. Zelo pogosto napenjajo oči. Vse jim je zamegljeno, temu pa sledi presenečenje, ko si nadenejo očala s pravo dioptrijo in okoli sebe vidijo jasen svet. Težje je zaznati kratkovidnost enega očesa, običajno se odkrije po naključju, ker drugo oko, ki običajno nima dioptrije ali pa je manjša, vidi odlično. Gre za anizometropijo – razliko v dioptriji enega in drugega očesa. Razlika od 0,5 do 1,0 lahko povzroči težave pri razvoju ostrine vida na slabšem očesu, tj. slabovidnost.

Zadostna količina spanja prispeva k zdravju celotnega organizma, tudi oči. Svetovala bi tudi zmanjšanje uporabe zaslonov in redno uporabo umetnih solz, če smo prisiljeni več ur preživeti pred zaslonom. Za zaščito pred zračenjem je treba nositi sončna očala. Raziskave kažejo, da so prva stvar, ki bi jo morali kupiti novorojenčku, sončna očala.