Po definiciji je glavkom napredujoča okvara vidnega živca oziroma z drugimi besedami progresivna optična nevropatija. Bolezen največkrat poteka brez simptomov in se je ljudje sploh ne zavedajo, dokler ni precej napredovala. Vidna ostrina je lahko med boleznijo zelo dolgo ohranjena, bolezen lahko poteka asimetrično med očesoma (napredovali na enem in začetni glavkom na drugem očesu), zato pri gledanju z obema očesoma ne opazijo sprememb. Zaradi glavkoma bolniki praviloma ne vidijo črnih lis v vidnem polj, ampak imajo tako imenovane negativne skotome ‒ torej gre za izpade vidnega polja, ki se jih pacient ne zaveda in se odkrijejo šele ob pregledu. Pri napredovalem glavkomu pacienti pogosto povedo, da bolj megleno vidijo, ali pa opazijo, da del slike manjka in je tisti del bolj meglen. Zato glavkom imenujejo ‘tihi uničevalec vida’. V tem pogledu je podoben sladkorni bolezni, saj polovica ljudi z glavkomom ne ve, da ga ima.

Pri posameznikih, ki imajo v družini (najožje sorodstvo prvega kolena – starši, bratje, sestre) glavkom, obstaja devetkrat večje tveganje za pojav glavkoma kakor pri ljudeh brez družinske anamneze. Pri najpogostejši obliki glavkoma v Evropi, primarnem glavkomu odprtega zakotja, ne gre za spremembo enega gena, temveč za spremembe številnih genov. To pomeni, da so vključene številne različice genov, ki so tudi sicer prisotne v zdravi populaciji. Vsaka različica le malo vpliva na nastanek bolezni, vendar v kombinaciji z dejavniki tveganja za glavkom (na primer z visokim očesnim tlakom) prispevajo k nastanku glavkoma. Zato genetsko testiranje za napoved tveganja glavkoma oziroma njegovega poteka ni utemeljena.

V nekaterih primerih, ko se glavkom pojavlja v družinah, je genetsko testiranje koristno, na primer za mlajšega člana družine, v kateri imajo družinski člani hudo obliko glavkoma, ki se pojavi že zgodaj. V takih redkih primerih (4‒6 % vseh oblik primarnega glavkoma odprtega zakotja) je potrebno genetsko testiranje družinskih članov za prepoznavo mutacije v genu za miocilin, ki je odgovorna za glavkom v družini. Če mlajši družinski član te mutacije nima, potem je njegovo tveganje za nastanek glavkoma enako drugim osebam v populaciji in ne potrebuje strogega spremljanja. Če pa ugotovimo prisotnost mutacije, so potrebne redne kontrole in ob začetnih znakih glavkoma zgodnje zdravljenje.

Edino dokazano učinkovito zdravljenje je znižanje očesnega tlaka, s čimer upočasnimo nastanek in slabšanje glavkoma. Očesni tlak znižamo z očesnimi kapljicami, laserjem ali operacijo na za bolnikovo oko varno raven (tako imenovani ciljni očesni tlak), pri kateri pričakujemo, da bomo upočasnili napredovanje glavkoma in bolniku vse življenje ohranili dovolj dober vid. Najpomembnejši dejavnik tveganja za slepoto zaradi glavkoma je, če bolezen (pre)pozno odkrijemo, ko je večina živčnih vlaken vidnega živca odmrla.

Pri na novo odkritem glavkomu največkrat začnemo zdravljenje z očesnimi kapljicami, ki znižajo očesni tlak tako, da zmanjšajo nastajanje tekočine v očesu in /ali povečajo njeno odtekanje iz očesa. Pri večini bolnikov je potrebno zdravljenje vse življenje, zato je njihovo sodelovanje pri zdravljenju zelo pomembno. Nasploh je sodelovanje bolnikov pri zdravljenju slabše pri kroničnih asimptomatskih boleznih kakor pri akutno potekajočih (na primer pri pljučnici). Nepravilno jemanje kapljic, izpuščanje in prekinitev zdravljenja so bili zabeleženi pri več kot polovici glavkomskih bolnikov, pri tistih z na novo odkritim glavkomom pa je le četrtina bolnikov prvi dve leti nadaljevala zdravljenje. Če bolnik očesnih kapljic ne jemlje redno, očesni tlak bolj niha, kar povzroči večjo okvaro vidnega živca. To so potrdili tudi v sedem let trajajoči raziskavi, po njenih izsledkih je bilo namreč hitrejše napredovanje glavkoma povezano z večjim odstotkom izpuščenih odmerkov kapljic.

Najpomembnejši dejavniki za nastanek primarnega glavkoma odprtega zakotja (najpogostejša oblika glavkoma pri nas) so: zvišan očesni tlak, starost nad 65 let, tanjša centralna debelina roženice, prisotnost glavkoma v ožjem družinskem krogu, visoka kratkovidnost, etnična skupina afriškega izvora in srčne bolezni.

Druga pomembna skupina je skupina s primarnim glavkomom z zaprtim zakotjem, pri katerem nastane visok očesni tlak zaradi oviranega odtekanje tekočine iz očesa. V Evropi je ta oblika glavkoma desetkrat redkejša kakor primarni glavkom odprtega zakotja. Dejavniki tveganja za primarni glavkom zaprtega zakotja so: starost okrog 60 let, ženski spol, rasa (azijska rasa in Inuiti), družinska anamneza, večja daljnovidnost in manjše oko.

Glavkom lahko ugotovimo, preden se pojavijo izpadi v vidnem polju. Če ga odkrijemo dovolj zgodaj, lahko z zadostnim znižanjem očesnega tlaka in spremljanjem bolnika preprečimo oziroma močno upočasnimo slabšanje glavkoma in ohranimo dobro vidno funkcijo. Glavkom ugotovimo z očesnim pregledom, ki vključuje merjenje očesnega tlaka, pregled s špranjsko svetilko in pregled očesnega ozadja. Spremembe, značilne za začetni glavkom, se pogosto naprej kažejo na očesnem ozadju – na izstopišču vidnega živca iz očesa, preden se pojavijo prvi izpadi v vidnem polju. Takrat bolniki nimajo težav. Z znižanjem očesnega tlaka na za posamezno oko varno vrednost in spremljanjem bolnika lahko preprečimo napredovanje glavkoma.

Ker je razširjenost glavkoma majhna (povprečna prevalenca 2‒3 % v starosti od 40 do 80 let), presejalni programi niso smiselni. Zvišani očesni tlak (nad 21 mmHg) ni diagnostično merilo, temveč le dejavnik tveganja za glavkom. Pri 2/3 bolnikov z na novo odkritim glavkomom je bil ob prvem pregledu statistično normalen očesni tlak. Zato je pomembno, da osebe, ki imajo v ožjem družinskem krogu glavkom, že pred 35. letom starosti obiščejo očesnega zdravnika. Za druge pa je potreben temeljit očesni pregled ob predpisu prvih očal za branje (okrog 40. leta) in vsaj ob vsaki menjavi očal. Očesni pregled vključuje poleg določanja vidne ostrine na daljavo in bližino tudi merjenje očesnega tlaka, pregled s špranjsko svetilko in pregled očesnega ozadja. Pri sumljivem videzu papile za glavkom je potrebna preiskava vidnega polja.

Izsledki najnovejših raziskav kažejo, da lahko z uravnoteženo prehrano zaščitimo svoje oči in preprečimo glavkom. Nekatere snovi, kot so vitamin A, B2 in B3 ter omega-3-maščobne kisline, lahko delujejo zaščitno. Vsebujejo jih sveže korenje, ohrovt, orehi, breskve in mastne ribe (na primer sardele). Tveganje za glavkom zmanjšamo z redno aerobno telesno vadbo (hojo, kolesarjenjem, aerobiko), ki izboljša nadzor očesnega tlaka.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)