Sladkorna bolezen je globalni problem. To je pogosta in resna bolezen, ki zahteva dolgotrajno in drago zdravljenje. Večina bolnikov ima sladkorno bolezen tipa 2, ki jo lahko v veliki meri preprečimo z zdravo in uravnoteženo prehrano, redno telesno aktivnostjo in spodbujanjem zdravega življenjskega okolja. Približno 60 milijonov ljudi v evropski regiji trenutno živi s sladkorno boleznijo, število obolelih pa naj bi se v naslednjih desetih letih še povečalo.

Sladkorna bolezen lahko poškoduje vid zaradi sprememb v mikrocirkulaciji očesa, s pojavom diabetične mikroangiopatije in retinopatije. Poškodbe, ki se pojavljajo na očesnem dnu, so pri bolnikih s sladkorno boleznijo najpogostejši razlog za zmanjšanje ali popolno izgubo vida. Te spremembe lahko vplivajo tudi na krvne žile vidnega živca in povzročijo različne vrste ishemične optične nevropatije. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je večja pojavnost katarakte in glavkoma, ki lahko že sama povzročita okvaro vidne funkcije. Največja težava pri bolnikih s sladkorno boleznijo pa je pojavnost diabetične retinopatije, ki lahko preide skozi različne stadije, če ne dosežemo ustrezne glikoregulacije in če oftalmolog ne opredeli ustreznega zdravljenja. Pojav blažje oblike neproliferativne retinopatije je opozorilni znak in zahteva ustrezne ukrepe za preprečevanje napredovanja bolezni. Pri bolnikih s proliferativno obliko diabetične retinopatije se beležijo resne spremembe na očesnem dnu, z znaki neovaskularizacije in proliferacije na mrežnici in v steklovini.

Sladkorna retinopatija je eden izmed najpogostejših resnih mikrovaskularnih zapletov sladkorne bolezni. Po 10 letih bolezni bo več kot 50 % bolnikov imelo neko obliko diabetične retinopatije, 2 % pa bo oslepelo. Pojavnost diabetične retinopatije je pogostejša pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, vendar glede na to, da je znatno večje število bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, se pogostost retinopatije v tej populaciji giblje od 22 do 32 odstotkov. Proliferativna diabetična retinopatija in makulopatija sta najpogostejši vzrok slepote pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Povzročata resne trajne poškodbe mrežnice in steklovine. Ocenjuje se, da ima okoli 1,5 odstotka odraslih s sladkorno boleznijo proliferativno diabetično retinopatijo. Zadnje študije kažejo, da bo skoraj polovica bolnikov s proliferativno diabetično retinopatijo, ki niso bili ustrezno zdravljeni, ostala slepih. Po drugi strani pa, če se bolezen pravočasno odkrije in se predpiše ustrezna terapija, je v 90 odstotkih primerov izgubo vida mogoče preprečiti.

Vsak novo odkriti bolnik s sladkorno boleznijo potrebuje oftalmološki pregled, na katerem bo oftalmolog ocenil njegovo trenutno stanje očesa in očesnega dna ter prevzel nadaljnje spremljanje. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo z dobro glikoregulacijo in brez pojava diabetične retinopatije je treba enkrat na leto izvajati redne očesne kontrole. Pri bolnikih z diagnozo diabetične retinopatije morajo biti očesne kontrole pogostejše – od 3 do 6 mesecev. Pogostost kontrol je lahko odvisna tudi od življenjske dobe bolnikov in prisotnosti povezanih bolezni. Ob pojavu prvih simptomov poslabšanja vidne funkcije se mora bolnik brez odlašanja obrniti na svojega oftalmologa, saj nekateri zapleti diabetične retinopatije zahtevajo nujno posredovanje. Pojav simptomov, kot so zamegljen vid, sektorski izpadi vidnega polja, pojav bliskanja, je lahko znak napredovanja očesne bolezni.

Preprečevanje izgube vida pri bolnikih s sladkorno boleznijo vključuje tesno sodelovanje med oftalmologi in endokrinologi. Pridobivanje sodobnih spoznanj o izvoru in vzrokih sladkorne bolezni ter pojav novih zdravil, ki dosegajo dobro regulacijo glikemije, omogočajo endokrinologom, da se lažje zoperstavijo tej zahrbtni bolezni. Doseganje dobre in stabilne glikoagulacije je prvi pogoj za preprečevanje zapletov v očeh. Hkrati je izjemno pomembna regulacija arterijske tenzije, lipidnega statusa, prekomerne telesne mase in aktivnost bolnikov. Če je prišlo do poškodbe očesnega dna v obliki diabetične retinopatije, bo to pomenilo, da mora oftalmolog zdraviti posledice neuspešne regulacije sladkorne bolezni. Tako bolnika kot oftalmologa čaka resen in dolgotrajen boj za preprečevanje izgube vida.

Peroralno dajanje angioprotektivnih zdravil, vitaminov in dodatkov je lahko upravičeno, vendar je običajno nezadostno. V večjih oftalmoloških ustanovah morajo te kontrole izvajati posebej usposobljeni oftalmologi v kabinetih za lasersko fotokoagulacijo. Pravočasno lasersko zdravljenje pri večini bolnikov lahko prepreči napredovanje bolezni. Sektorska ali panretinalna laserska fotokoagulacija je izjemno pomembna pri bolnikih s proliferativno diabetično retinopatijo in razvitimi oblikami neproliferativne retinopatije. V nekaterih izkušnjah, če se opravi pravočasno, lasersko zdravljenje zmanjša možnost izgube vida v 65 do 96 odstotkih primerov.

Pri bolnikih s proliferativno obliko diabetične retinopatije in prisotnostjo diabetične makulopatije se zadnje čase vse pogosteje uporablja zdravljenje z zdravili anti-VEGF. Ta sodobna intravitrealna zdravila imajo sposobnost, da ustavijo proces proliferacije krvnih žil in tako preprečijo napredovanje bolezni. Pri bolnikih z izrazito obliko diabetične makulopatije se lahko uporablja intravitrealna uporaba kortikosteroidov.

V primerih napredovale bolezni s krvavitvami v steklovini, znaki proliferacije in trakcijske ablacije mrežnice je potrebna uporaba vitreoretinalne kirurgije, ki se izvaja v klinikah, ki imajo posebej usposobljeno osebje. Preprečevanje, zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni in pravočasna zaznavanje prvih sprememb kot znak diabetične retinopatije so pravi način za preprečevanje zapletov v očeh, ki lahko privedejo do trajne izgube vida. 3 / 3 125%