Suho oko ali sindrom suhega očesa vodi do zmanjšanega izločanja solz ali do zmanjšanja njihove kakovosti. Suho oko je pogosta in kronična težava starostnikov, zaradi načina življenja pa se vse pogosteje pojavlja tudi pri mladih. Z vsakim mežikom veke se solze razširijo po sprednji površini našega očesa in zagotavljajo mazanje, zmanjšujejo tveganje za okužbo, odstranjujejo tuja telesa s površine očesa, ohranjajo površino oči gladko in jasno ter jo oskrbujejo s kisikom in hranili. Če ne mežikamo dovolj pogosto, se na površini očesa ustvarjajo suha območja in lahko pride do zmanjšanja ostrine vida. Ko se normalna količina solz zmanjša ali ko solze prehitro izhlapevajo, se lahko razvijejo simptomi suhega očesa.

Solze so sestavljene iz treh plasti: lipidne (oljnate), vodne in sluzne. Vsaka komponenta ščiti in hrani sprednjo površino očesa. Gladka lipidna plast preprečuje izhlapevanje vodne plasti in enakomerno porazdeli solze na površini očesa, izločajo pa jo Meibomove žleze. Srednja vodna plast, ki jo proizvajajo glavne in pomožne solzne žleze, je sestavljena iz elektrolitov, beljakovin, encimov in imunoglobulinov. Lizozim je najpogostejši glikolitični encim, ki ima antibakterijski učinek. Neposredno ob površini roženice in spojnice je notranja plast sluznine, ki jo proizvajajo vrčaste celice spojnice. Njena vloga je vlaženje in dodatna stabilizacija solznega filma. Če solze prehitro izhlapevajo ali se neenakomerno porazdelijo po roženici zaradi okvar katere koli od treh plasti solz, se lahko razvijejo simptomi suhega očesa.

Osnovni vzrok za suho oko je najpogosteje povezan z disfunkcijo Meibomove žleze. Razlikujemo dve vrsti suhega očesa: hiposekrecijsko i hiperevaporativno. Hiposekrecijska suhost kot posledica zmanjšanega nastajanja solz se najpogosteje pojavi kot posledica staranja zaradi hormonskih sprememb pri obeh spolih, vendar pogosteje prizadene ženske v menopavzi, ko jemljejo nadomestne hormonske terapije. Pojavlja se tudi pri sistemskih in avtoimunih boleznih, kot so revmatoidni artritis, Sjögrenov sindrom, bolezni ščitnice in lupusa ter kot neželeni učinek jemanja nekaterih zdravil (diuretiki, antihipertenzivi, antihistaminiki, antidepresivi in uspavalne tablete).

Vzroki hiperevaporativne suhosti oči so dolgotrajno nošenje kontaktnih leč, bivanje v suhih, prašnih ali vetrovnih klimatskih pogojih, v klimatiziranih prostorih ali prostorih s centralnim ogrevanjem, ki lahko količino solz zmanjšajo zaradi njihovega povečanega izhlapevanja. Suhost oči je tudi posledica zmanjšane pogostosti mežikanja pri večurnem delu za računalnikom, zaradi daljšega branja, gledanja televizije ali vožnje avtomobila ter sprememb v položaju in funkciji vek zaradi vnetnih in brazgotinskih sprememb, kot so lagoftalmus, entropija, ektropija in neustrezna kirurška korekcija vek. Jatrogena vrsta suhega očesa, ki nastane kot posledica laserske korekcije vida ali operacije katarakte, je v večini primerov začasna suhost, ki ob uporabi umetnih solz brez konzervansov izgine v nekaj tednih po posegu.

Poleg starejših pacientov se vse pogosteje v ambulantah srečujemo z mlajšimi bolniki in bolniki srednje življenjske dobe, ki večino svojega delovnega časa preživijo za računalnikom, v klimatiziranih razmerah v poletnem obdobju in s centralnim ogrevanjem v zimskem obdobju. Bolniki se najpogosteje pritožujejo zaradi srbenja in draženja oči, občutka tujka v očeh, rdečice in v napredni fazi tudi zaradi bolečin in intenzivne fotofobije. Včasih se pri bolnikih pojavi povečana intenzivnost solzenja in težko sprejmejo, da imajo suho oko. Ta paradoks je mogoče pojasniti z dejstvom, da je poškodovana samo ena plast solznega filma, tj. prihaja do povečane proizvodnja solzne plasti ob nezadostni proizvodnji drugih dveh plasti solznega filma. Če svoj čas preživljate v posebej vetrovnem okolju brez ustrezne zaščite, lahko hitro gibanje zraka povzroči, da vodna komponenta solznega filma izhlapi hitreje kot običajno in lahko privede do simptomov suhega očesa.

Številne izvedene študije so preučevale povezanost okoljskih dejavnikov z vplivom na sestavo solznega filma in komponente očesne površine. Ti učinki so posredovani s selektivnim vezanjem okoljskih dejavnikov na receptorje površinske membrane očesa, kar vodi do aktiviranja provnetnih signalnih poti. Pomembno vlogo pri zmanjševanju simptomov ima prepoznavanje dejavnikov in prilagajanje razmeram v delovnem in domačem okolju. Bivanje v klimatiziranih, zadimljenih in prašnih prostorih bi bilo treba omejiti, delo na računalniku pa skrajšati.

Študije pri bolnikih s COVID-19 so zabeležile pojavnost suhega očesa pogosteje kot pri osebah, ki niso bile okužene s koronavirusom. Najpogostejši očesni simptom so bile suhe oči ali občutek tujka v očesu. Razlog, zakaj COVID-19 prispeva k suhemu očesu, še ni jasen. Virus SARS-CoV-2, ki povzroča COVID-19, naj bi v celice človeškega telesa vstopil prek encima angiotenzinske konvertaze 2 (ACE2). ACE2 je bil odkrit v epitelnih celicah, ki prekrivajo površino očesa. Prav tako so študije pokazale, da k suhemu očesu lahko prispeva imunski odziv organizma na vnetne procese. V teoriji velja, da če koronavirus vstopi v celice okoli oči, bi lahko to zmanjšalo sposobnost telesa, da ohranja svojo površino vlažno.

Prvi korak zdravljenja so umetne solze brez konzervansov, ki povečajo volumen solznega filma. Sestavljajo jih voda, natrijev hialuronat, elektroliti in lubrikanti, ki posnemajo naravno sestavo solz. Te kapljice je priporočljivo uporabljati čim večkrat na dan. Poleg umetnih solz se uporablja tudi gel, ki je običajno namenjen za večerno uporabo, ker zamegli vid, da se zagotovi zadostna vlažnost očesa in da se zmanjša nelagodje med spanjem. Lokalno zdravljenje z blagimi kortikosteroidi lahko zmanjša vnetje, včasih pa je potrebna uporaba antibiotikov širokega spektra, da se pozdravi vnetje robov vek, ki povzroča motnje v delovanju solz. Priporoča se tudi higiena vek z uporabo sterilnih robčkov z aktivnimi sestavinami, ki so namenjeni dnevni uporabi, in/ali masaža s suhimi toplimi oblogami. V hudih primerih suhega očesa je indicirana lokalna uporaba ciklosporina ali avtolognega seruma. V najhujših oblikah poškodb roženice, ki jih povzroči suho oko, se izvaja presaditev amnijske membrane. Obstaja tudi možnost vgradnje solznih čepkov za upočasnitev odtekanja solz iz očesa.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)