Glavkom je bolezen vidnega živca, ki vodi v neopazno in postopno poslabšanje vidnega polja. Če se ne zdravi, lahko privede do slepote. Takoj za katarakto je glavkom drugi vodilni vzrok slepote na svetu, vendar je najpogostejši vzrok nepopravljive izgube vida. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije se bo število obolelih za glavkomom do leta 2030 povečalo s 76 milijonov na 95,4 milijona ljudi. Gre za bolezen, ki se lahko pojavi v vseh starostnih skupinah, najpogosteje pa se pojavi po 40. letu starosti. Vidni živec je sestavljen iz živčnih vlaken, ki prenašajo informacije iz očesa v možgane, kjer nastaja slika, ki jo gledamo. Poškodbe teh živčnih vlaken vodijo do pojava slepih točk v vidnem polju, če pa se poškodujejo vsa vlakna, nastopi slepota. Pri glavkomu se poškodbe teh živčnih vlaken običajno pojavijo kot posledica motenega normalnega pretoka tekočine v očesu. Z zastajanjem tekočine v očesu se očesni tlak poveča in to stanje se imenuje zvišan očesni tlak ali očesna hipertenzija. Visok intraokularni tlak v daljšem časovnem obdobju s pritiskom na živčna vlakna vidnega živca vodi v njihovo poslabšanje, kar povzroči glavkomsko poškodbo vidnega polja.

Povišan očesni tlak velja za pomemben dejavnik tveganja za razvoj bolezni, vendar ni edini. Pomembno vlogo imajo tudi starost, visoka kratkovidnost, rasna pripadnost in genetsko dedovanje. Čeprav je vrednost intraokularnega tlaka najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj in napredovanje glavkoma, se pri desetih odstotkih bolnikov z normalnimi vrednostmi intraokularnega tlaka vseeno razvije glavkom. Glede na mehanizem nastanka razlikujemo nekaj vrst glavkoma. Najpogostejša oblika glavkoma je glavkom odprtega zakotja z visokim krvnim tlakom. Ko je očesni tlak v normalnih mejah, gre za glavkom normalnega tlaka. Akutni glavkom, pri katerem sta prisotna huda bolečina in glavobol, se imenuje glavkom z ozkim zakotjem. Glavkom je lahko prisoten tudi od rojstva – tu gre za kongenitalni glavkom. Pojavi se lahko tudi kot posledica drugih očesnih bolezni, kot so poškodbe, vnetje in napredovala sladkorna bolezen.

Glavkom najpogosteje nima simptomov. Nekateri bolniki z glavkomom z ozkim zakotjem imajo lahko napade hude bolečine in rdečice očesa z zamegljenim vidom in glavoboli, vendar večina nima nobenih simptomov. Poškodbe na vidnem živcu se razvijajo počasi in sprva ne vplivajo na območje vidnega polja, ki se postopoma zožuje. Centralni vid, tj. ostrina vida, se lahko ohrani dlje časa, zato se bolniki ne zavedajo poslabšanja vida. Čeprav bolniki še ne opazijo nobene okvare vida, jo je mogoče zaznati, vendar le z oftalmološkim pregledom. Bolnik bo lahko opazil težave z vidom, vendar šele v fazi, ko nastopijo večje poškodbe vidnega živca, ko je izguba vidnega polja na žalost tudi že nepopravljiva. Ravno zaradi tega je glavkom nevaren in zaradi česa mu pravimo tihi morilec vida. Če se glavkom ne odkrije in ne zdravi pravočasno, lahko povzroči slepoto. Edini način za pravočasno odkrivanje bolezni so oftalmološki pregledi, ki vključujejo merjenje očesnega tlaka, pregled vidnega živca in nadaljnjo natančno diagnostično obdelavo, ki vključuje pregled očesnega zakotja, pregled vidnega polja in oceno stanja vlaken vidnega živca.

V oftalmoloških ambulantah je med popolnim oftalmološkim pregledom vrednost očesnega tlaka določena z metodo Goldmannove aplanacijske tonometrije, ki je v svetu splošno sprejeta kot zlati standard. Gre za kontaktno metodo, pri kateri se tonometer dotika anestezirane površine oči. Normalna vrednost očesnega tlaka, izmerjena s to metodo, je od 10 do 21 mmHg. Danes obstajajo tudi druge brezkontaktne metode merjenja, ki se, čeprav so praktične, doslej niso izkazale za zanesljive. Pomembno je poudariti, da samo merjenje očesnega tlaka ne zadostuje za potrditev ali izključitev diagnoze glavkoma. Opraviti je treba popoln oftalmološki pregled, med katerim bo oftalmolog ocenil tveganje in potrebo po dodatnih diagnostičnih postopkih.

Okvara vida, ki jo povzroča glavkom, je nepovratna, vendar jo je mogoče s pravočasnim zdravljenjem preprečiti in zaustaviti. Glavkom je mogoče zdraviti z zdravili (kapljicami), laserjem ali kirurškim posegom, odvisno od vrste glavkoma in okvare vida v času diagnoze. Zdravila v obliki kapljic učinkujejo na znižanje očesnega tlaka, kar upočasnjuje nadaljnje poslabšanje vidnega polja, in bi jih bilo treba, ko so enkrat predpisana, neprekinjeno uporabljati vse življenje. Uporabljati jih je treba vsak dan v pravilnem odmerku. Poleg želenega učinka imajo kapljice tudi nekatere neželene učinke, kot so pekoč občutek, rdečica oči in sprememba barve oči. Poseben izziv predstavlja zdravljenje bolnikov, ki sočasno trpijo za sindromom suhega očesa. Na trgu je na voljo veliko različnih zdravil proti glavkomu in če bolnik določenih zdravil ne prenaša, je mogoče predpisati druga. V primeru neuspeha zdravljenja ali intolerance na zdravila je glavkom mogoče zdraviti tudi kirurško.

Danes se ocenjuje, da skoraj 1,4 milijarde ljudi na svetu trpi za sindromom suhega očesa. To je bolezen z različnimi simptomi, kot so občutek tujka v očesu, občutek peska v očesu, občutek žuljenja, pekoč občutek, solzenje, nelagodje, rdečica očesa, občasno zamegljen vid in preobčutljivost na svetlobo. Suhe oči lahko resno poslabšajo kakovost življenja in hkrati otežijo zdravljenje glavkoma pri bolnikih z glavkomom. To je zato, ker uporaba kapljic proti glavkomu poslabša simptome suhega očesa, ki so lahko tako izraziti, da se bolniki najpogosteje odločijo za prenehanje zdravljenja, kar pa lahko privede do resnih posledic za vid. Kapljice proti glavkomu vsebujejo zdravilne učinkovine in pomožne snovi, pa tudi nekaj konzervansov. Konzervansi, kot je na primer benzalkonijev klorid, omagajo ohraniti kapljice sterilne, hkrati pa prispevajo k poškodbam površine oči in solznega filma, s čimer se poslabšajo simptome suhega očesa. Sodelovanje med bolnikom in oftalmologom je bistvenega pomena za pravilno zdravljenje obeh stanj.

Glavkom je treba zdraviti, da se prepreči slepota, sindrom suhega očesa pa je treba zdraviti, da se ohrani zdravje površine oči ter kakovost vida in življenja. Zdravljenje bolnikov z glavkomom in sindromom suhega očesa običajno vključuje uporabo kapljic za oči in izbira najboljše kombinacije je ključ do uspeha. Danes so na trgu na voljo številne kapljice proti glavkomu brez konzervansov, ki so predpisane takim bolnikom in bolnikom pred operacijo glavkoma. Poleg antiglavkomske terapije je bolnikom predpisana dnevna uporaba umetnih solz brez konzervansov in redna higiena vek za zdravljenje sindroma suhega očesa. Da bi zmanjšali okoljske dejavnike, ki prispevajo k poslabšanju simptomov suhega očesa, je priporočljivo vlažiti prostore, se izogibati neprekinjenemu delu za računalnikom, ustrezna klimatizacija in ogrevanje prostora. S tem se izboljša stanje površine oči, kar je zelo pomembno tudi za uspeh morebitnega kirurškega zdravljenja glavkoma.

Boj proti slepoti, ki jo povzroča glavkom, se začne z izobraževanjem, vsako leto marca pa se obeležuje svetovni teden glavkoma. Okvara vida, nastala zaradi glavkoma, je nepopravljiva, zato so zgodnje prepoznavanje bolezni, diagnostika in pravočasno zdravljenje izredno pomembni. Ker se pojavnost glavkoma povečuje s starostjo in ponavadi ni simptomov, se vsem osebam po 40. letu starosti priporoča, da opravljajo redne oftalmološke preglede z merjenjem očesnega tlaka. To zlasti velja za ljudi, ki imajo obolele z glavkomom v družini. Ko se enkrat ugotovi pojav glavkoma, to zahteva redne oftalmološke kontrole. Pogostnost kontrolnih pregledov določi oftalmolog na podlagi kliničnega pregleda in učinkovitosti terapije. Zdravljenje glavkoma mora biti timsko in mora vključevati tako oftalmologa kot bolnika. Oftalmolog mora predpisati in pojasniti pravilen način uporabe kapljic, bolnik pa se mora vsakodnevno in disciplinirano držati terapije in hoditi na redne preglede. To je edini način za dosego cilja – ohraniti zdravje oči in kakovost vida ter preprečiti nastanek slepote.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)