Oči so eden od temeljev za vzpostavljanje stikov med ljudmi. So eden izmed organov, ki imajo največjo čustveno moč, kar jim daje velik komunikacijski potencial. Mimika oči je izjemno pomembna za prepoznavanje subtilnih sporočil komunikacije, kot so čustvena stanja drugih oseb in samega sebe, znotraj katerih so pomembna tudi subliminalna sporočila. Manj znano je, da je mimika oči temelj optimalne mentalizacije, torej procesa, s katerim opazujemo psihološke mehanizme samega sebe od zunaj, skozi metapozicijo, in drugega človeka iz pozicije njegove notranje realnosti. Bolezen oči zmanjšuje komunikacijo z okolico, zato ima zgoraj navedeno tudi psihološke posledice. Z zmanjšanjem funkcije oči ali z njeno izgubo se aktivirajo druge oblike komunikacije, ki jih oseba šele mora razviti.

Za razliko od nekaterih drugih, skritih notranjih organov, kot so ledvice ali jetra, so oči nenehno v središču pozornosti, naše notranje psihično doživetje pa je veliko bolj izrazito kot pri nekaterih drugih organih v telesu. Skozi oči se izražajo številna čustva. Skozi oči gredo tudi solze, kar je eden močnejših načinov izražanja čustev, tako žalosti kot veselja. Oči so naše okno v svet, zato je pomembno, da zanje skrbimo, saj tako ohranjamo tudi svojo duševno harmonijo.

Znan pregovor pravi, da so oči ogledalo duše, v resnici pa so veliko več kot to. Če obstaja posebej izrazita težava z zdravjem oči, se lahko oseba zateče k psihološkim obrambnim mehanizmom, kot so umik, izogibanje in premestitev, ko se težka čustvena vsebina premakne na drugo raven, ki je manj boleča. Nelagodje, ki ga povzročajo težave z očmi, lahko privede tudi do družbenega umika, in če takšno vedenje traja dlje časa, se lahko razvije čustvo sramu, in to v njegovi slabi obliki, ki onemogoča. Oči vzpostavijo stik z okolico, sram pa spodbuja skrivanje pred pogledom na okolico. Posledica je lahko tudi močan upad samozavesti.

Psihodinamične raziskave poudarjajo pomen razlikovanja med čustvom sramu in čustvom krivde. Pri tem gre sram bolj skozi vizualne kanale – primer je rdečica obraza kot stranski učinek –, medtem ko gre krivda bolj skozi slušne kanale. Sram je po psihodinamični formulaciji hujši od krivde, ker vpliva na celotno osebnost, krivda pa je povezana z vedenjem, zato ni prizadeta celotna osebnost. Dejstvo, da so očesne bolezni lahko povezane s sramom, kaže na jasne negativne posledice, ki jih puščajo na psihi te osebe.

Rek »strah ima velike oči« odraža fiziološki, naravni odziv oči na doživljanje strahu.

Nevroznanstvenik Joseph E. LeDoux je v svoji knjigi »Čustveni možgani« in nizu svojih del opisal pomen interakcije možganskih poti za čustveno delovanje. Informacije o strahu delno pridejo prek oči. Občutki strahu, ki temeljijo na zunanjih dejavnikih ogroženosti, se prenašajo z ravni oči na raven posebej organiziranih možganskih struktur, kot je talamus. Senzorične informacije gredo naprej v dveh smereh. Spodnja smer je tista, ki gre proti regiji amigdale, delu možganov, ki je odgovoren za izražanje močnih čustev in tesnobe, zgornja smer pa je tista, ki gre proti čelnim delom možganov. Tako kot obstajata dve poti, spodnja (hitrejša, subkortikalna) in zgornja (počasnejša, kortikalna), tako obstajata nasprotna dela psihe v obliki nezavednega in zavednega.

Ta razlika v hitrosti možganskih poti je bistvena za razlago reakcije na zunanjo grožnjo. Končna oblika strahu se imenuje preplavljenost in jo zaznamuje globok občutek nelagodja, ki se nato odraža tudi na ravni spremenjene očesne funkcije. Zato se s tehnikami sproščanja dela na zmanjšanju slabega notranjega občutka, ki je tesno povezan tudi s telesnimi funkcijami, kot sta izražanje in funkcionalnost oči.

Odnosi med zavednim in nezavednim odražajo temeljno polarizacijo v človekovi psihi, večni boj, zaradi katerega je življenje polno izzivov in je pogosto nepredvidljivo (odsev prevlade nezavednega). Amigdala je bistvena za oceno zunanje nevarnosti. Glede na visoko hitrost obdelave informacij (glede na kortikalne strukture) pošilja informacije o nevarnosti, še preden zavedni del psihe to prepozna. Preden se zavedamo bistva nevarnosti, se naše telo odzove s hormonskimi odzivi in telesnimi reakcijami, ki služijo za obrambo pred zunanjim stresom in grožnjo. Ko nevarnost mine, se telo in psiha vrneta v prvotno stanje. Ni dobro, da je stresni dražljaj nenehno in dolgotrajno prisoten, ker se organizem izčrpava, tako fizično kot psihično. Kronični stres visoke intenzivnosti ustvarja nagnjenost k tako imenovanim psihosomatskim reakcijam, zdravje pa je močno oslabljeno.

Skladnost komunikacijskih poti med amigdalo in prefrontalnim korteksom ustvarja pogoje za zmanjševanje strahov in tesnobe ter psihološke stabilnosti. Vlogo amigdale ureja druga možganska struktura, imenovana hipokampus. Kronični stres škoduje hipokampusu (zmanjšuje njegovo velikost) in tako slabi regulacijo amigdale, ki nato deluje pretirano in ustvarja osnovo za visoko raven tesnobe.

Oči so pomembne v kontekstu doživljanja strahu in tesnobe, ker s pošiljanjem sporočil okolici odražajo čustvena stanja. Psihična umirjenost se kaže skozi umirjen pogled. Strah, ki je izven nadzora, pa neposredno vpliva na mimiko oči, ki se spremeni in odraža stanje duševnega nemira. Oči in psiha sta dva medsebojno povezana sistema in ko sta usklajena, je naš pogled v prihodnost sproščen, tako v resničnem, fizičnem pomenu kot tudi v simbolnem (psihološkem) pomenu.

Oči za delovanje potrebujejo svetlobo, svetloba pa psihološko simbolizira zavedanje. Le celostno doživetje nudi temelj optimalnega zdravja. Paziti je treba, da v času visokega tempa življenja ne postanemo razdrobljeni pri ocenjevanju pomembnih stvari v življenju, kot je zdravje. Če dajemo poudarek le na ozkem segmentu duševnega ali le na ozkem segmentu telesnega delovanja, pogosto zanemarimo celovitost sebe kot človeka. S procesi vseživljenjskega učenja širimo svoja obzorja in se borimo proti razdrobljenemu pristopu, ki lahko postane škodljiv za naše zdravje.

• Spodbujati občutek hvaležnosti v sebi (za vse dobro, kar imamo) – hvaležnost (ki ima pozitiven predznak) nam pomaga pri soočanju z vsakdanjim stresom in težavami (ki nosijo negativen predznak).

• Dojemanje zdravja mora biti celostno (ima telesno, duševno, družbeno in duhovno komponento), ne pa razdrobljeno – zdravje vključuje skladnost in resonanco vseh bistvenih elementov človekovega obstoja.

• Komunikacija z bližnjimi je zelo pomembna – prizadevati si moramo za krepitev empatije in globljega razumevanja ter za zmanjšanje moraliziranja, ko gre za težave drugih ljudi in nas samih.

• Težka čustva ali težave bi morali poskušati pretvoriti v misli – s tem jim dajemo dodaten simbolni pomen, kar nato odpira pot k zmanjšanju istih težkih čustev ali težav.

• Zakoni narave veljajo za vse ljudi – zdravje pomeni iskanje ravnovesja v naravi in naravnih zakonih, delo na ravnovesju zavednega in nezavednega, na skladnosti telesnega in drugih delov osebnosti.

• Počitek je pomemben za psihično skladnost – visok tempo življenja v zahodnjaški kulturi pogosto ne dopušča dovolj časa (med pomembnimi življenjskimi dogodki) za intelektualno refleksijo in psihološko obdelavo izkušenj, psiha pa si vse zapomni (kar pride na račun v obliki simptomov).

• Subjektivne izkušnje sebe in drugih ne gre zmanjševati – ona v veliki meri vpliva na objektivno realnost.

(Predstavljena vsebina je neodvisna klinična izkušnja in strokovno delo avtorja in ne izraža nujno mnenja in stališča naročnika.)